V zadnjih letih se tudi med študenti univerzitetnega programa pojavlja želja po obveznem praktičnem izobraževanju. Še več, pritiski ne prihajajo le s strani študentov, tudi delodajalci izražajo željo po kadru, ki bo imel poleg dobre teoretične podlage že osvojena določena praktična znanja in veščine. Kot praktično znanje vsekakor niso mišljena le zmožnost oblikovanja in izdelava fizičnega izdelka. Univerzitetni kader naj bi tako bil usposobljen vodenja projektov, osnov obvladovanja poslovnih komunikacij, ustvarjanja in povezovanja ekipe (teambuilding & man management), ... Skratka, čedalje bolj se izraža potreba po znanjih, veščinah in kompetencah, ki niso neposredno povezani s predmetom študija (generične kompetence/veščine) in so izjemnega pomena za zaposljivost diplomantov. Še zlasti pri tehniških študijih je težko predpisati takšen kurikulum, ki bi omogočal pridobitev zadostne mere generičnih veščin in kompetenc. Delovna praksa se zato ponuja kot dopolnilo kakovostnemu študiju usmerjenemu k učnim dosežkom in kompetencam, relevantnim na trgu dela..

Glede na to, da se želi večina študentov želi po dokončanem študiju zaposliti je praksa dobrodošla iz večih razlogov:

• Večina študentov še nima zagotovljene službe po opravljenemu študiju, zatorej je praksa za študenta idealna priložnost, da naredi prvi korak k zaposlitvi.
• V času prakse si študent pridobi veliko praktičnega znanja, kompetenc  in veščin, ki večini diplomantov elektrotehnike nedvomno primanjkuje.
• Vsebina praktičnega izobraževanja naj bi dala študentu osnovna praktična znanja iz področja študija.